Joga v vsakdanjem življenju - uradna slovenska stran

Vegetarijanstvo v nosečnosti - da ali ne?

Dejan Kupnik, dr. med.
Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor, Center za nujno medicinsko pomoč in reševalne prevoze
(certificiran inštruktor Joge v vsakdanjem življenju)

2004/Februar/15

Uvod
Vsaka znanstvena teorija se na neki točki raziskave rodi kot hipoteza. Nepristransko preverjanje dejstev, ki govorijo za in proti neki postavljeni hipotezi, na koncu privede do potrditve ali pa zavrnitve le-te. Vegetarijanski način prehranjevanja je bil že ničkolikokrat potrjen v praksi - življenju mnogih, katerih fizična in umska vitalnost kljub vsemu nista nikoli mogli razbliniti skorajda stereotipno ponavljajoče se dvome, opozorila in svarila pred vegetarijanstvom. V širši javnosti, tudi strokovni, še vedno kraljuje povsem neupravičen strah pred morebitno nezadostnostjo vnosa pomembnih hranilnih snovi, še posebej v nosečnosti, za časa dojenja in odraščanja otrok. Namen pričujočega sestavka je povzeti znanstvena dognanja zadnjih dvajsetih let, ki neposredno zadevajo vegetarijanski način življenja in na ta način s te tematike pregnati senco dvomov, v preteklosti grajeno predvsem na podlagi neupravičenih strahov in nikoli do konca preverjenih dejstev in alternativnih možnosti.

Iz lastne človeške zgodovine vemo, da so mnoge izstopajoče ideje marsikdaj naletele na gluha ušesa tistih, ki si v lastni samozadostnosti niso upali narediti koraka naprej. Vendar pa so se in se še zmeraj na našo srečo najdejo tisti, ki so pripravljeni priti stvarem do dna. Tako je bilo v zadnjih nekaj letih objavljenih mnogo študij, ki so pokazale, da se rastlinski viri in mlečni izdelki lahko enakovredno kosajo v vnosu hranilnih snovi s tistimi, ki sedaj pretežno sestavljajo naš jedilnik.

Naj bo tako na postavljen naslov "Vegetarijanstvo v nosečnosti: da ali ne?" dovoljen glede na vprašanje nedosleden odgovor: "Zakaj pa ne?"

Čas pred nosečnostjo
Zdrava in uravnotežena prehrana matere pred zanositvijo omogoči tvorbo dobre zaloge raznih hranilnih snovi, ki jih v času nosečnosti s pridom uporabita razvijajoč se zarodek oz. nekoliko kasneje plod ter bodoča mati. Bodoča mati naj bi v tem času poskušala doseči optimalno telesno težo. Normalno energijsko ravnovesje še zagotavlja organizmu tista teža, ki je glede na idealno za 10% zmanjšana ali za 10% zvečana⁽1).

Po nekaterih podatkih bi naj bilo bolje ne uporabljati oralnih kontracepcijskih sredstev nekaj mesecev pred načrtovano zanositvijo, saj naj bi ta zdravila motila ravnovesje snovi kot so vitamin B6, vitamin B12, folat in cink, ki so vse pomembne za nosečo mater in zarodek oziroma plod⁽²⁾⁽³⁾. Alkohol naj bi povzročal pomanjkanje tiamina (vitamin B1), folata in vitamina B6, antiepileptiki pomanjkanje vitamina D in K ter folata, holestiramin pomanjkanje v maščobah topnih vitaminov (A,D,E,K) in železa, kortikosteroidi pomanjkanje vitamina D, kalcija, cinka in kalija, diuretiki pomanjkanje kalija in cinka, izoniazid (tuberkulostatik) pomanjkanje vitamina B6 ter oralni kontraceptivi in estrogeni pomanjkanje vitamina vitamina B6, B12 in folata⁽²⁾.

Alkohol, pravi čaj, kava in nekateri drugi napitki, ki vsebujejo kofein, naj se umaknejo s seznama zaužitih pijač, ker slabijo absorpcijo nekaterih pomembnih snovi v telo (glej spodaj).

Nosečnost
To je čas, ko se nosečnica sreča s povečanimi potrebami po beljakovinah, ogljikovih hidratih, maščobah, vitaminih (še posebej folni kislini), mineralih (še posebej po železu) in balastnih snoveh (glej dodatek). Če je prehrana uravnotežena in primerno planirana, ni strahu, da bi se zaloge hranil, vitaminov ter mineralov v telesu nosečnice izčrpale⁽111)⁽¹¹²⁾. Obstajajo pa okoliščine, kjer se nekatere snovi lahko uničijo npr. med pripravo obrokov ali slabše absorbirajo v telo in napotki, kako se temu izogniti, slede nadalje v tekstu.

Vnos beljakovin
Beljakovine ne služijo le kot vir energije, marveč so bistveni pri izgradnji celičnih in tkivnih struktur, tvorbi encimov, transportu določenih snovi po telesu itd. Zadostne količine beljakovin dobi nosečnica z uživanjem:

stročnic (leče, graha, fižola, soje in njenih izdelkov kot so tofu, sojino mleko, jogurt),
žitaric (rjavega riža, pšenice, pire, ovsa, ječmena, rži, ajde, prosa, koruze, müslijev, polnozrnatega kruha),
oreščkov (mandljev, lešnikov, orehov,...),
semen (lanu, sezama - tahinija, sončničnih semen, semen bučnic), arašidov in
mlečnih izdelkov (mleko, sir, jogurt).

Najboljše so kombinacije posameznih vrst živil, saj na ta način bogatimo vnos polnovrednih beljakovin v telo in zadostimo potrebam organizma.

Uživanje zadostnih količin rastlinskih živil, ki vsebujejo polnovredne beljakovine (fižol, grah, soja), praviloma ne privede do pomanjkanja posameznih bistvenih aminokislin⁽1). Ob tem se priporoča, da nosečnica zaužije do 1 L mleka na dan, kajti s tem vnese v telo skoraj polovico dnevnih potreb po beljakovinah in večji del potreb po kalciju, vedeti pa je še treba, da so dnevne potrebe po beljakovinah večje, kadar je nosečnica mlajša ob 18 let, saj njeno telo še raste in se razvija⁽¹⁾.

Obstajajo tako esencialne kot neesencialne aminokisline, ki so gradniki beljakovin. Esencialne so tiste, ki jih telo ne more sintetizirati, lahko pa jih dobi s pestro prehrano. Esencialne aminokisline niso tiste, ki jih lahko dobimo le z mesno prehrano, res pa je, da se te pomembne aminokisline ne nahajajo v vseh vrstah rastlinske prehrane, ki vsebujejo beljakovine. Esencialne aminokisline, manjkajoče v enem obroku, lahko v naslednjem nadomestimo z uživanjem tistih živil, ki vsebujejo prej manjkajoče aminokisline⁽²⁾. Zato je važno, da se različne vrste prehrambenih izdelkov rastlinskega izvora bodisi kombinirajo med seboj v enem obroku bodisi vnesejo v telo tekom dneva. Tako lahko beljakovine iz enega prehrambenega izdelka nadomestijo manjkajoče aminokisline iz drugega ter s takšnim primerno planiranim dietnim režimom zagotovimo dovolj beljakovin in kalorij tudi visoko rizičnim skupinam kot so nosečnice, doječe matere in odraščajoči otroci⁽²⁾.

Vnos maščob
Maščobe služijo telesu kot energetska zaloga, omogočajo absorpcijo vitaminov A, D, E in K, soustvarjajo strukturo celičnih membran in so osnova za začetek sinteze žolčnih kislin ter nekaterih hormonov kot so spolni hormoni in hormoni skorje nadledvične žleze. Kot sestavni del snovi, ki ji pravimo surfaktant, preprečujejo kolaps pljuč.

Pomemben gradnik maščob so maščobne kisline. Te so lahko nasičene - z enojnimi vezmi v molekuli (najdemo jih v mesu, mlečnih izdelkih, rastlinski in živalski masti), mononenasičene - z eno dvojno in ostalimi enojnimi vezmi (olive in njihovo olje, arašidno olje) ter polinenasičene - z več dvojnimi vezmi in nekaj enojnimi (linolna, alfalinolenska in njuni derivati). Izmed vseh maščobnih kislin sta dve takšni, ki ju telo ne more sintetizirati in ju je potrebno zaužiti s hrano. To sta polinenasičeni linolna in alfalinolenska kislina. Linolna kislina je podlaga za nastanek arahidonske kisline (AA, ki je nekoč veljala za esencialno, a se za razliko od prej omenjenih dveh esencialnih kislin lahko sintetizira v telesu⁽24)⁽²⁵⁾) in gamalinolenske kisline, ki spadata v omega 6 skupino maščobnih kislin. Alfalinolenska kislina pa je podlaga za nastanek docosaheksaenoične (DHA) in eicosapentaenoične kisline (EPA), ki sodita v omega 3 skupino⁽⁶¹⁾.

Vse te podaljšane in večkrat nenasičene (polinenasičene) maščobne kisline, ki nastanejo iz linolne in alfalinolenske kisline (arahidonska, gamalinolenska, docosaheksaenoična, eicosapentaenoična) imenujemo dolgoverižne polinenasičene maščobne kisline, ki so izrednega pomena za razvoj živčevja pa tudi drugih tkiv⁽⁶¹⁾.

Zakaj so nenasičene maščobne kisline za telo pomembne? Vzdržujejo integriteto celičnih membran⁽³⁰⁾; vzdržujejo optimalen nivo nenasičenosti v tkivnih maščobah⁽³¹⁾; so udeležene v imunskih procesih (pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin poveča dojemljivost za okužbe⁽²⁷⁾); so prekurzorji biološko aktivnih snovi eikozanoidov: prostaglandinov, tromboksanov, levkotrienov, lipoksinov⁽²⁷⁾⁽³³⁾; regulirajo metabolizem holesterola (27); vzdržujejo epidermalno bariero⁽²⁷⁾; imajo specifično vlogo v rasti ter razvoju možgan in mrežnice⁽²⁷⁾.

Z vzdrževanjem primerne viskoznosti in fluidnosti celičnih membran, omogočajo normalen potek encimskih procesov na membranah celic⁽²⁷⁾, spremembe v fluidnosti membran pa lahko vodijo v spremembe aktivnosti membranskih encimov kot so Na-K ATP-aza, 5-nukleotidaza in adenilatciklaza⁽³²⁾. Razmerje med nasičenimi na eni strani ter mono- in polinenasičenimi maščobnimi kislinami na drugi strani, v maščobah celičnih membran določa fizikalne karakteristike teh struktur, kar je še posebej pomembno v primeru živčnega tkiva, kjer je primerna sestava in razporejenost tako nasičenih kot nenasičenih maščob izrednega pomena za ohranjanje visoke živčne aktivnosti in vzdrževanja fluidnosti živčnih struktur⁽²⁾⁽³⁶⁾.

Približno 60% možgan predstavljajo maščobe, izmed teh pa je največ polinenasičenih maščobnih kislin in holesterola⁽²⁷⁾. Zaradi tega je uravnotežen vnos obeh skupin polinenasičenih maščobnih kislin (omega 6 in omega 3 skupine) zelo pomemben, bolj pomemben kot pa kaloričen delež vnesenih maščob⁽³⁷⁾. Le-ta je v obdobju nosečnosti v primerjavi z nenosečimi ženami (naveden je podatek za esencialni maščobni kislini) povečan za približno 1 do 1,5%⁽³⁸⁾.

Arahidonska kislina, ki nastane iz linolne in DHA, ki nastane iz alfalinolenske, sta najbolj pogosti⁽⁶¹⁾ in pomembni maščobni kislini v živčnem tkivu⁽⁷³⁾ in možganih in sta izredno pomembni za razvoj osrednjega živčnega sistema in očesne mrežnice, še posebej v zadnjem trimesečju nosečnosti, ko poteka hitra izgradnja možganskega tkiva ter v prvih letih življenja⁽⁶¹⁾⁽⁷²⁾⁽⁷⁴⁾⁽⁷⁵⁾. Največje količine DHA najdemo v membranah živčnih sinaps in mrežnici⁽⁷⁶⁾⁽⁷⁷⁾⁽⁷⁸⁾, plod pa je za dotok novih dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislin odvisen od matere⁽⁶¹⁾⁽²⁷⁾.

Potrebe po dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislinah so za razvijajoč se plod v nosečnosti velike, še posebej po DHA⁽⁷³⁾. Nosečnost sama, posebno vsaka zaporedna ali večplodna⁽⁶⁷⁾⁽⁷³⁾, pa je povezana s slabšim statusom polinenasičenih maščobnih kislin v materi, kar spet še posebej velja za DHA⁽⁶¹⁾⁽⁷³⁾ in kaže na to, da materin organizem težko zadosti potrebam po DHA v nosečnosti⁽⁷³⁾.

Dodatne težave nakoplje dejstvo, da v prehrani nosečnice ponavadi prevladuje linolna nad alfalinolensko kislino. Če vemo, da obe esencialni maščobni kislini tekmujeta v telesu za enake metabolne encime⁽⁶¹⁾⁽⁷⁰⁾⁽⁷³⁾, potem vidimo, da linolna kislina bolje izrabi skupne encimske procese od alfalinolenske kisline⁽³⁷⁾. Tako v materinem telesu nastaja manj DHA iz alfalinolenske kisline⁽⁶¹⁾, to pa po neki študiji⁽⁷¹⁾ prav tako manjša količino DHA v plodu in lahko nosi s seboj nižjo porodno težo, velikost in manjši obseg glave novorojenčka⁽⁶¹⁾. Da bi zadevo še dodatno zapletli, je treba povedati, da imajo tudi transnenasičene maščobne kisline negativen vpliv na količino polinenasičenih maščobnih kislin, ki naj bodo na razpolago razvijajočemu se plodu. Proces hidrogeniranja maščob z vezavo atomov vodika na maščobe poveča stabilnost polinenasičenih kislin⁽⁶⁰⁾, manjša njihovo stopnjo nenasičenosti⁽²⁵⁾ in spreminja strukturo polinenasičenih maščobnih kislin iz normalne cis v transkonfiguracijo⁽⁶²⁾⁽⁸⁹⁾. Le-ta je povezana z večjo pojavnostjo srčno-žilnih bolezni⁽²⁵⁾⁽⁹⁶⁾⁽⁹⁷⁾⁽⁹⁸⁾⁽⁹⁹⁾, s hidrogeniranjem nastale transnenasičene maščobne kisline pa tudi zavrejo formacijo dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislin⁽²⁷⁾⁽³⁷⁾⁽⁶³⁾, ki sedaj v materi za lastne in potrebe ploda nastajajo v še manjših količinah v procesu podaljševanja (elongacije) in večanja stopnje nenasičenosti (desaturacije) linolne in linolenske kisline⁽²⁾ in so, kot smo videli, fiziološko pomembne za normalen nevrološki razvoj in delovanje osrednjega živčnega sistema ploda (kasneje dojenčka in otroka) ter za procese učenja in vedenja⁽⁶³⁾⁽⁶⁴⁾⁽⁶⁵⁾⁽⁶⁶⁾. Zato naj se mati izogiba vnosu teh hidrogeniranih maščob v telo⁽²⁷⁾⁽⁶¹⁾. Nekatere druge študije⁽⁶⁸⁾⁽⁶⁹⁾ kažejo, da je vnos transnenasičenih maščobnih kislin v nosečnosti povezan s povečano možnostjo srčno-žilnih zapletov kasneje v življenju gledano s stališča plazemskih lipoproteinov⁽⁶⁸⁾, tako, da so morda bodoči srčno-žilni zapleti programirani že v nosečnosti⁽⁶⁹⁾.

Vnos tako linolne kot alfalinolenske kisline (torej kislin iz omega 6 in omega 3 skupin) v uravnoteženih količinah in netrans strukturah je esencialen za zdravje in normalen razvoj⁽³⁷⁾⁽⁷³⁾⁽⁷¹⁾⁽⁷⁹⁾⁽⁶¹⁾. Optimalno razmerje med linolno in alfalinolensko kislino je 4:1 ali še manj⁽⁷⁹⁾. Človek se je razvijal ob dietah, katerih razmerje med omega 6 in omega 3 kislinami je znašalo približno 1, danes pa to razmerje zaradi načina prehranjevanja znaša 10:1 ali celo 20-25:1 v korist omega 6 maščobnih kislin, kar se razlikuje od diete, ob kateri je potekala evolucija človeka in so se vzpostavljali določeni genetski vzorci⁽⁸⁰⁾.

V katerih živilih lahko najdemo linolno in alfalinolensko kislino? Linolna kislina je v večjem deležu zastopana v sončničnem in koruznem olju (imata malo alfalinolenske kisline⁽²⁶⁾), olju bombažnih semen pa tudi sojinem olju⁽⁷⁹⁾). alfalinolenska kislina je v nekoliko večjih količinah v lanenem semenu in olju, orehih, najdemo jo tudi v zeleni listnati zelenjavi, ki vsebuje še naravne antioksidante⁽²⁸⁾⁽⁶¹⁾⁽⁷⁹⁾⁽⁸¹⁾.

Po nekaterih podatkih⁽⁸¹⁾⁽⁸²⁾⁽⁸³⁾⁽⁸⁴⁾⁽⁷²⁾ ima tudi sojino olje dobro razmerje med obema esencialnima maščobnima kislinama in izboljšuje status alfalinolenske kisline v telesu, temu pa se v manjši meri pridružujejo še stročnice in žitarice⁽⁸⁴⁾, alge⁽²⁶⁾⁽⁸²⁾ ter olje črnega ribeza⁽¹⁰⁹⁾.

V primeru rastlinskih virov, najbolj uravnoteženih v razmerju med omega 6 in omega 3 kislinami se je zelo izkazalo laneno seme in njegovo olje. To seme vsebuje 41% olja, 70% od tega odpade na polinenasičene maščobne kisline, več kot polovico teh pa predstavlja alfalinolenska omega 3 kislina⁽⁸⁵⁾. Študije so pokazale, da uživanje lanenega olja v vsakodnevni prehrani prispeva k znatnemu porastu alfalinolenske kisline v plazmi⁽⁸⁸⁾⁽¹⁰⁸⁾ in trombocitih⁽⁸⁶⁾⁽⁸⁷⁾ ter da rastlinska olja bogata z alfalinolensko kislino, dvignejo koncentracijo dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislin v tkivih do takšnih vrednosti, ki so primerljive s tistimi ob uživanju ribjega olja⁽⁸⁸⁾. Še boljši učinek doseže alfalinolenska kislina takrat, ko se sočasno z živili, ki jo vsebujejo, zaužijejo še živila bogata z vitaminom E, kar kaže na pomembnost prisotnosti tega naravnega antioksidanta za biološke učinke alfalinolenske kisline⁽⁸⁹⁾. Vse to bi lahko pomagalo nosečnici vegetarijanki vnesti v telo primerne uravnotežene količine esencialnih maščobnih kislin, ki so potrebne za normalen razvoj ploda.

Kakšni so še biološki učinki alfalinolenske kisline, ki jo torej v večjih količinah najdemo tudi v lanenem semenu? Delovala naj bi protektivno proti srčnim aritmijam⁽⁸⁹⁾ in s svojim antitrombotičnim delovanjem zmanjšala možnost trombemboličnih zapletov⁽⁹⁰⁾. Alfalinolenska kislina in njen dolgoverižni derivat EPA namreč v tekmovanju za enak encimski sistem, kot ga uporablja linolna kislina, zaviralno vplivata na podaljševanje in pretvorbo linolne v arahidonsko kislino, iz katere pod vplivom encima ciklooksigenaze v membrani trombocita nastaja tromboksan A2⁽⁹¹⁾⁽⁹²⁾⁽⁹³⁾⁽⁹⁴⁾, ki pospeši agregacijo trombocitov in promovira vazokonstrikcijo, oba procesa pa sta med ključnimi v nastanku akutne zapore koronarne žile s krvnim strdkom z možnim posledičnim srčnim infarktom. Neka študija je pokazala⁽¹⁰⁹⁾, da je skupina vegetarijancev, ki je uživala laneno olje in njegovo margarino, imela znatno višje količine omega 3 maščobnih kislin v membranskih fosfolipidih trombocitov, kot pa skupini vegetarijancev, ki sta uživali canolino olje in olje žafranike in njune margarine. Ob tem so se morale vse skupine odreči uživanju rib. Domnevamo lahko, da večja prisotnost teh omega 3 kislin v membrani trombocita pomeni tudi manjšo možnost nastanka tromboksana in posledičnih učinkov.

Nenasičene (še posebej polinenasičene) maščobne kisline (linolna, linolenska in njuni derivati) so zelo izpostavljene peroksidacijskim procesom, ki imajo tako fiziološko pomembne posledice kot tudi nezaželjene⁽²⁾⁽⁹⁵⁾. Fiziološko pomemben je nastanek bioaktivnih snovi iz arahidonske kisline, ki sodelujejo v procesih vnetja, hemostaze, uravnavanja telesne temperature, žilnega tonusa, zaščite želodčne sluznice,...⁽⁹⁵⁾.

V peroksidacijskih procesih nastajajo tudi snovi, ki imajo potencialne rakotvorne učinke, oksidacija maščobnih kislin iz membranskih fosfolipidov pa lahko vodi v propad celičnih membran in s tem celic samih⁽⁹⁵⁾, saj vemo, da so nenasičene maščobne kisline sestavni del membranskih fosfolipidov. Peroksidacijski procesi zajamejo tudi v krvi krožeče lipoproteine, a le-ti s seboj nosijo tudi lipidotopne vitamine, še posebej alfatokoferol, ki ima antioksidativne lastnosti⁽¹¹³⁾⁽¹¹⁷⁾. Če pa pride do znatnega porasta avtooksidativnih procesov v polinenasičenih maščobnih kislinah iz fosfolipidne ovojnice lipoproteinov, potem tak oksidiran LDL delec ni več prepoznan s strani njegovega receptorja⁽¹¹³⁾, ostaja v krvi in tukaj povečuje raven holesterola LDL. Sčasoma se zaradi povečujoče se koncentracije v krvi prične holesterol LDL kopičiti v žilni intimi na mestu, kjer je le-ta poškodovana, makrofagi s svojo 10-krat večjo afiniteto za oksidirane delce LDL prevzemajo le-te, se spreminjajo v penaste celice, ki sčasoma razpadejo, njeni razpadni produkti privlačijo nove vnetne celice (monocite) ter uničujejo žilne endotelijske celice; sledi adherenca in agregacija trombocitov, ki sproščajo tudi rastni dejavnik za gladkomišične celice, ki sedaj migrirajo iz žilne medije v intimo, ves ta proces pa vodi v nastanek aterosklerotične žilne lehe, ki v končni fazi lahko vodi v možganski in srčni infarkt⁽¹¹⁶⁾.

Ker je alfalinolenska kislina kot nenasičena maščobna kislina prav tako podvržena oksidacijskim procesom, sledi pogosto industrijsko hidrogeniranje olj in drugih maščobnih proizvodov, ki jo vsebujejo in ti procesi spremene konfiguracijo te kisline iz cis- v transobliko - glej zgoraj⁽⁸⁹⁾. Tako spremenjene maščobne kisline pa so žal tudi v pozitivni vzročni povezavi s pojavnostjo koronarne bolezni⁽⁹⁶⁾⁽⁹⁷⁾⁽⁹⁸⁾⁽⁹⁹⁾, saj med drugim nižajo serumsko raven dobrega holesterola HDL in višajo raven slabega holesterola LDL⁽¹⁰⁰⁾ in se mešajo v metabolizem linolne in alfalinolenske esencialne maščobne kisline s tem, da tekmujejo za njune skupne encime⁽¹⁰¹⁾ in tako preprečujejo nastanek pomembnih dolgoverižnih polinenasičenih kislin. Pokazalo se je, da koruzno olje lahko nekoliko, a statistično pomembno zniža dober HDL holesterol⁽¹⁰²⁾⁽¹⁰⁵⁾, olivno olje z večino mononenasičenih maščobnih kislin pa je manj podvrženo oksidativnim stresom kot druga olja z večino polinenasičenih kislin⁽¹⁰³⁾ in niža serumsko raven slabega holesterola LDL kakor tudi celokupni plazemski holesterol brez vpliva na HDL holesterol⁽²⁾⁽¹⁰⁴⁾.

Od polinenasičenih maščobnih kislin je za omega 6 kisline (linolna, arahidonska, gamalinolenska) značilno, da nižajo raven serumskega holesterola, a le malo trigliceride; omega 3 kisline (alfalinolenska, docosaheksaenoična, eicosapentaenoična) pa nekoliko nižajo serumski holesterol, a precej bolj trigliceride⁽²⁾⁽⁸⁾⁽¹⁰⁶⁾⁽¹⁰⁷⁾. Nasičene maščobne kisline (večina iz mesa, mlečnih izdelkov, masti) inhibirajo receptorsko posredovan prevzem LDL holesterolnih delcev, s čemer višajo njihovo količino v krvi⁽²⁾. Torej je za znižanje LDL holesterola in trigliceridov v krvi najbolj pomembno razmerje med nenasičenimi in nasičenimi maščobnimi kislinami v čim večjo korist prvih, čimbolj uravnoteženo razmerje med omega 3 in omega 6 nenasičenimi maščobnimi kislinami in uživanje balastnih snovi, ki lahko precej vplivajo na znižanje holesterola v krvi⁽²⁾. Zaužita rastlinska olja naj bodo mešanica tistih, ki vsebujejo mono- in polinenasičene maščobne kisline (olivno, laneno, sojino), naj bodo nerafinirana, hladno stisnjena in nehidrogenirana, embalaže pa naj se obvezno shranjujejo v hladnih in temnih prostorih, da ne bi oksidativni procesi spremenili kakovost olja, kar mu daje žarkast okus in se vidi kot sprememba barve⁽²⁾.

Pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin se kaže z luskastimi spremembami kože, ki se največkrat pojavljajo pri novorojenčkih z nizko porodno težo, hranjenih z umetnimi formulami (ki jim primanjkuje teh kislin), z motnjami v rasti in razvoju ploda (kasneje dojenčka), ter težavami v razvoju centralnega živčnega sistema in možnimi motnjami učenja in vedenja⁽²⁾⁽²⁶⁾⁽²⁷⁾⁽⁶³⁾⁽⁶⁴⁾⁽⁶⁵⁾⁽⁶⁶⁾.

Vnos ogljikovih hidratov
Ogljikovi hidrati naj predstavljajo okoli 50 - 60% dnevnih energetskih potreb⁽1).

Prva skupina sladkorjev so enostavni sladkorji (v slaščicah, kuhinjski sladkor,...), ki so le izvor energije in jih nosečnica naj ne zaužije veliko.

Slede kompleksni sladkorji, ki jih najdemo v žitaricah in njihovih proizvodih (polnozrnati kruh, riž - še posebej rjavi, testenine, oves, ječmen, rž, proso in ajda) in krompirju.

Tretja skupina so dietne vlaknine, balastne snovi, ki so neprebavljive. Najdemo jih v sadju, zelenjavi in žitih.Nase vežejo vodo, mehčajo blato in pospešijo njegov prehod skozi črevesje in na ta način delujejo proti zaprtju, nastanku divertiklov in razvoju raka na debelem črevesju. Nekatere od teh snovi nase vežejo tudi holesterol in tako uravnotežajo njegovo količino v krvi⁽²⁾.

Predvsem kompleksni sladkorji izmed vseh ogljikovih hidratov naj bodo tisti, ki naj zagotovijo nosečnici primeren energetski potencial, balasti pa bodo skrbeli, da ne bo prišlo do zaprtja, ki se v nosečnosti lahko pojavi.

Vnos mineralov
Vegetarijanke dobijo vse minerale iz prehrane rastlinskega izvora, če uživajo stročnice (grah, soja, fižol, leča), žita, vse vrste zelenjave, oreščke in semena, suho in sveže sadje, krompir, čičeriko ter mleko in mlečne izdelke. Zgodi pa se, še posebej v zadnjem trimestru, da je potrebno nekatere minerale nadomestiti z jemanjem farmacevtskih preparatov, ki vsebujejo ponavadi kombinacije vitaminov in mineralov (glej spodaj). V nadaljevanju sledi opis le nekaterih pomembnejših makro- in mikromineralov.

:: Železo
Kot komponenta hemoglobina in mioglobina sodeluje pri prenosu kisika pa tudi ogljikovega dioksida po krvi. Prav tako je sestavni del encimov, ki sodelujejo v procesu celičnega dihanja (citokromov,...), kot komponenta lizosomskega encima mieloperoksidaze pa sodeluje v procesu uničevanja bakterij⁽2). Spada med mikroelemente.

Posebno poglavje je vnos železa v nosečnosti, saj vemo, da je anemija zaradi pomanjkanja železa lahko problem tako pri vegetarijankah kot tistih, ki to niso. Prehod železa (iz rastlinske prehrane) skozi prebavila v limfo in kri lahko nosečnice, po nekaterih podatkih tudi do 6-krat⁽⁸⁾, povečajo s sočasnim vnosom hranil, ki vsebujejo veliko vitamina C⁽²⁾⁽¹⁾. Ta hranila so limone, pomaranče, grenivke, jagode, brstični ohrovt, zelena paprika, sveža listnata zelenjava, šparglji, brokoli, redkev.

Obstajajo tudi snovi, ki lahko ovirajo zadosten vstop železa v telo. To so: tanin iz pravih čajev, kofein, dietne vlaknine, fitati iz otrobov in soje, fosfati iz mesnih izdelkov, industrijskih prigrizkov in umetnih pijač⁽¹¹⁾ ter oksalati iz špinače, rabarbare in čajev⁽³⁾⁽⁵⁾. Zaradi tanina iz čajev in kave ter ob jemanju kalcijevih suplementov naj bi se te pijače in tablete ne uživalo uro pred in uro po obroku, bogatim z železom⁽³⁾⁽⁴⁵⁾.

Draper in Wheeler (1989), Latta in sod. (1984) ter Helman in sod. (1987) so ugotovili, da med vegetarijanci ni povečanega števila tistih, ki bi jim primanjkovalo železa⁽¹⁰⁾⁽⁴³⁾⁽⁴⁴⁾, Anderson (1981) pa je pri dolgoletnih vegetarijankah ugotovil normalen status železa, kljub visokim vnosom vlaknin in fitatov⁽⁹⁾.

Če ni medicinskih indikacij za nadomeščanje železa (laboratorijsko dokazana anemija), potem se višjemu vnosu železa kot so dnevne potrebe izogibamo. Uživanje vitaminskih nadomestkov in mineralov naj sledi šele po predhodnem posvetu z zdravnikom.

Kje je moč najti zadostne količine železa? Odgovor se glasi: v listnati zeleni zelenjavi, brokoliju, paradižniku, špinači, grahu, nizkem fižolu, leči, suhem sadju (predvsem v marelicah, figah, slivah in rozinah), sezamovih semenih, pistacijah, semenih sončnic, žitih, polnozrnatem kruhu, müsliju, sojini moki in mleku, lešnikih, orehih⁽⁶⁾⁽¹¹⁾⁽⁵⁾⁽³⁾.

Dodatni koristni viri železa so tudi tofu, mandeljni, arašidi in arašidno maslo ter oves.

:: Kalcij
Kalcij je bistven element v procesih strjevanja krvi, pri mišični kontrakciji in normalni živčno-mišični vzdražnosti, mnogi encimi ga potrebujejo za svoje delovanje, sodeluje v hormonskih odzivih, v obliki kalcijevega hidroksiapatita pa se nahaja v kosteh, ki so nekakšna zaloga kalcija v telesu⁽²⁾. Spada med makroelemente.

Kalcij se razen v mleku in mlečnih proizvodih ponuja tudi v rastlinskih živilih kot npr. svežih zelenjavnih sokovih, brokoliju, ohrovtu, mandeljnih, tofuju, obogatenem sojinem mleku ali jogurtu, sezamovih semenih in tahiniju, kravjem mleku, sirih in jogurtih, stročnicah (grah, fižol, leča, soja), žitih in suhem sadju (fige, marelice, slive)⁽¹⁾⁽⁶⁾⁽⁷⁾. Sveže stisnjen pomarančni sok je dober vir kalcija, zelo znan in cenjen po tem pa je še tofu⁽⁴²⁾.

Vitamin D je potreben za optimalno absorpcijo kalcija v telo. Najdemo ga v obogatenih margarinah, mlečnih izdelkih, važno pa je tudi zadostno izpostavljanje sončni svetlobi - vsaj do pol ure dnevno. Na ta način le redko pride do pomanjkanja tega vitamina⁽¹⁾. Količina tega vitamina v vitaminskih preparatih, ki so v prosti prodaji, je znotraj priporočenih dnevnih odmerkov, ki nosečnici niso škodljivi, ako se drži zdravnikovih navodil za uporabo - glej spodaj.

Opozoriti velja, da lahko neuživanje mleka in mlečnih izdelkov kljub jemanju kalcijevih nadomestkov povzroči majhen vnos kalcija, s tem pa je še povezana slabša absorpcija magnezija, vitaminov B1, B2, B6 in B12⁽⁴¹⁾.

Tako kot pri železu tudi pri kalciju nekatere snovi motijo njegov prehod v telo. Te snovi so fitati (v otrobih, soji, žitih, surovi zelenjavi), vlaknine, oksalati⁽¹¹⁾ in nasičene maščobne kisline, vendar diete, ki vsebujejo veliko teh snovi, nimajo večjega efekta na absorpcijo kalcija⁽⁷⁾. Tudi soja vsebuje veliko oksalata in fosfatov, a je biorazpoložljivost kalcija iz soje zelo dobra⁽⁴⁰⁾. Absorpcijo moti tudi prevelika količina fosfatov iz konzerv in mesa, alkohol ter kofein (kava, pravi čaj)⁽⁴⁰⁾⁽¹¹⁾.

:: Jod
Pomemben je za sintezo ščitničnih hormonov - tiroksina in trijodtironina. Spada med mikroelemente. Najdemo ga v mleku, zelenjavi (predvsem tisti, ki raste v zemlji), žitih, algah (spirulina), jodirani soli, špargljih in ananasu, dodan je tudi pitni vodi⁽¹⁵⁾⁽¹¹⁾⁽¹²⁾.

:: Cink
Cink je kofaktor številnih encimov, med drugim tudi tistih, ki sodelujejo pri sintezi RNA in DNA molekul, potreben je za normalen razvoj okušalnih brbončic, za učinkovito celjenje ran ter normalno rast in spolni razvoj otrok⁽²⁾⁽¹¹⁾. Spada med mikroelemente. Najdemo ga predvsem v tistih prehrambenih izdelkih, ki vsebujejo veliko beljakovin, kot npr. mlečnih izdelkih, fižolu, kvasu, leči, lešnikih in raznih semenih (predvsem so važna semena bučnic), žitih (zelo važen je rjavi riž), špinači in drugi zelenjavi ter tofuju⁽⁷⁾⁽¹¹⁾⁽⁵¹⁾. Snovi, ki lahko motijo absorpcijo cinka skozi steno prebavil so fitati, ki jih najdemo v otrobih, stročnicah in lešnikih in vlaknine, a to ne predstavlja večjega problema, ker kuhanje izniči negativno delovanje fitatov in vlaknin na absorpcijo cinka⁽⁷⁾⁽¹¹⁾. Tudi uživanje nekvašenega kruha in fosfatov iz mesnih izdelkov lahko vodi v pomanjkanje cinka⁽¹¹⁾. Rutinsko nadomeščanje železa v obliki suplementov (tablete,...) pri nosečnici brez potrjene anemije, se lahko vpleta v absorpcijo cinka pa tudi bakra, saj vemo, da preveč enega minerala lahko povzroči neravnovesje drugega⁽⁷⁾⁽⁴⁸⁾⁽⁴⁹⁾⁽⁵⁰⁾.

:: Magnezij
Sodeluje v encimskih procesih in živčno-mišičnem prenosu impulzov, znižuje napetost gladko-mišičnih celic in s tem krvni tlak⁽¹¹⁾⁽²⁾. Spada med makroelemente. Bogati naravni vir tega elementa so polnozmleta žita, orehi, zelena listnata zelenjava, mleko, banane, in stročnice, pomemben vir pa je tudi Donat Mg, ki ob mešani dnevni prehrani in zaužitih približno treh decilitrih te pijače na dan, zadovolji dnevno potrebo po magneziju⁽¹¹⁾.

:: Minerali v sledeh (mikroelementi)
Ti minerali so pomembni kofaktorji pri encimskih in drugih fizioloških procesih v telesu. Mednje spadajo selen, baker, fluor, krom, kobalt, mangan, molibden, nikelj in vanadij⁽¹²⁾⁽²⁾. Najdemo jih v mleku, sojinem mleku, korenju, suhih marelicah, paradižniku, zelju, suhih slivah, grahu, zeleni listnati zelenjavi, polno zmletih žitih, sadju, stročnicah in margarini⁽¹¹⁾⁽¹⁴⁾. Selen je tudi naravni antioksidant.

Opomba: tudi železo, jod in cink spadajo med mikroelemente, a so zaradi večje funkcionalnosti omenjeni že prej.

Vnos vitaminov
V nosečnosti se povečajo potrebe po vseh vitaminih. To so snovi, ki jih naše celice ne zmorejo same izdelati in jih v malih količinah potrebujemo za normalen potek metabolnih procesov⁽13).

Poznamo vitamine, ki so topni v vodi (vitamini C, vitamini B-kompleksa) in tiste, ki so topni v maščobah (A, D, E, K). Pomembno je vedeti, da uživanje maščobnih hranil omogoči absorpcijo vitaminov A, D, E in K pa tudi esencialnih maščobnih kislin skozi črevesje v kri.

Kot je bilo že rečeno na začetku, pride ob uživanju uravnotežene in pestre vegetarijanske prehrane le redkokdaj do pomanjkanja beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, mineralov, balastov in vitaminov, poznati pa je treba situacije, kjer lahko uničimo določene vitamine. Tako lahko npr. s kuhanjem zelenjave uničimo znatno količino vitamina C in folata pa tudi velik delež vitaminov kompleksa B⁽¹¹⁾⁽¹²⁾, pomembni pa so tudi drugi momenti (glej poglavje Čas pred nosečnostjo).

Folat je, tako kot vitamin B12, potreben pri kopiranju celičnih genov in pomemben za dozorevanje rdečih krvnih celic. Ena od pomembnejših posledic pomanjkanja folata je nastanek anemije z velikimi rdečimi krvnimi celicami (makrocitna megaloblastna anemija), ki je skorajda identična tisti, ki se pojavi pri pomanjkanju vitamina B12⁽¹³⁾. Posameznice, katerih stroga vegetarijanska prehrana je sestavljena v glavnem iz sadja, zelenjave in žitaric, lahko utrpe pomanjkanje beljakovin, železa in vitamina B12, če se pa namesto polnozrnatih žit uživa le poliran riž ali proso, grozi tudi pomanjkanje vitamina B1⁽¹⁾.

Potrebam po vitaminih pri nosečnici je zadoščeno, ako se bodoče mamice izpostavljajo direktni sončni svetlobi ter uživajo pestro pripravljena živila kot so: mleko in mlečni izdelki (maslo, sir, jogurt), žita in obogatene žitarice, olje, margarina, korenje, krompir, kvas, stročnice (soja, fižol, grah, leča), sveže in suho sadje, citrusi, listnata surova in kuhana zelena zelenjava, vsa ostala zelenjava, dinje, pšenični kalčki, obogateno sojino mleko in jogurt, oreščki in semena.

Po posvetu z zdravnikom lahko nosečnica prične uživati tudi farmacevtske preparate z vitamini in minerali, katerih vsebnost naj ne presega priporočenih dnevnih odmerkov (PDO oz. RDA).

Vredno je poudariti, da naj si nosečnice vsak dan enakomerno porazdele 4 do 6 ne preveč obilnih obrokov, sestavijo pestre jedilnike, vsak obrok pa naj vsebuje živila iz vseh skupin⁽¹⁾. Z upoštevanjem dietnih napotkov zadosti nosečnica vsem potrebam lastnega in plodovega telesa. Seveda pa si tudi plod ne pusti biti prikrajšan, saj vzame iz materinih zalog tisto, kar mati morda ne zaužije prav pogosto, a bi bilo dobro, če bi.

:: Vitamin A
Najdemo ga v rdeči, oranžni in rumeni zelenjavi (korenje, paradižnik, paprika) ter sadju, listnati zeleni zelenjavi, marelicah in breskvah, mleku, maslu, oljih, krompirju, špinači, dodan pa je tudi margarini⁽¹¹⁾⁽¹²⁾. Eden boljših načinov za vnos tako vitamina A kot C, je pitje sveže stisnjenih sadnih in zelenjavnih sokov, ki so tudi dober vir makromineralov (kalcij, magnezij), mikromineralov in mineralov v sledeh ter folata, tako, da je nabava sokovnika dobra investicija⁽⁶⁾.

Pretežno žitna prehrana z malo mleka, mlečnih izdelkov, dietne margarine in zelenjave lahko povzroči pomanjkanje vitamina A⁽¹⁾.

:: Vitamin D
Najdemo ga v obogatenem maslu, margarini, mleku, siru in obogatenem sojinem mleku. V rastlinskih živilih ga ni⁽²⁾⁽³⁾.

V dnevni prehrani lahko primanjkuje vitamina D, a ni nujno, da bo prišlo do pomanjkanja tega vitamina, ako se nosečnica sonči⁽¹⁾⁽²⁾; priporočeno je 20- do 30-minutno izpostavljanje soncu na dan najmanj 3-krat na teden⁽⁴⁶⁾. Uporaba senčnikov močno zmanjša vpliv sončnih žarkov na nastanek vitamina D v telesu⁽⁴⁷⁾. Prav tako drži, da neustrezna prehrana z malo mleka, masla in življenje v zaprtih prostorih in senci lahko povzročijo, da se otrok že rodi z rahitisom⁽¹⁾, zato se tistim nosečnicam vegetarijankam, ki čez dan delajo v zaprtih prostorih oziroma tistim, ki so veganke in žive pozimi v severnih državah, svetuje vsakodnevno jemanje 10 mikrogramov (400 I.U.) vitamina D v suplementih⁽⁵⁹⁾⁽¹¹⁴⁾.

Farmacevtski vitaminski preparati v prosti prodaji vsebujejo takšno količino vitamina D, kot znaša priporočen dnevni odmerek, o morebitnem jemanju teh preparatov pa naj se nosečnica posvetuje z zdravnikom, ako glede na način življenja meni, da bi ta vitamin potrebovala.

:: Vitamina E in K
Vitamin E najdemo v rastlinskih oljih (sojino, sončnično, sezamovo), margarini, polnozrnatih žitih, oreščkih in žafranu⁽¹¹⁾⁽¹²⁾, vitamin K pa v listnati zeleni zelenjavi, mlečnih proizvodih, repičnem semenu in sojinih oljih.

Vitamin K prav tako sintetizirajo bakterije v debelem črevesu⁽¹²⁾⁽¹³⁾. Antibiotiki uničujejo črevesno bakterijsko floro in s tem lahko povzroče pomanjkanje vitamina K.

:: Vitamin C
Najdemo ga v svežem sadju, citrusih, solatni zelenjavi (paradižnik, zelena paprika), listnati zelenjavi, krompirju, hrenu, dinjah, kolerabi, zelju, ohrovtu, špinači, cvetači, pesi, ribezu, šipku, popru, zeleni, peteršilju in kiviju⁽¹¹⁾⁽¹²⁾⁽⁶⁾.

Nosečnice naj uživajo zlasti veliko surovega sadja in zelenjave, ker vsebujejo veliko vitamina C; dve pomaranči na dan ali pa ustrezna količina drugega sadja že zadosti potrebam organizma po tem vitaminu⁽¹⁾. Uživanje pretežno mesne hrane z malo sadja in zelenjave ter pretežno kuhana hrana lahko povzroči pomanjkanje vitamina C⁽¹⁾.

Dodajanje živil z veliko vitamina C živilom, ki vsebujejo tudi železo, izboljša absorpcijo železa, ker ta vitamin kot reducirajoči agens v verjetno neencimskih procesih med drugim v želodcu spreminja železo iz feri (Fe3+) v fero (Fe2+) obliko, ki se lažje absorbira v telo⁽²⁾⁽¹⁾.

Nižje koncentracije vitamina C v krvnem serumu zasledimo pri jemanju oralnih kontraceptivov in kortikosteroidov, tak učinek pa ima tudi kajenje, zaradi česar se kadilcem svetuje, da ako ne zmorejo prenehati s kajenjem, dnevni vnos vitamina C povečajo z normalnih 60 na 100 miligramov⁽²⁾. Še nečesa pa se morajo zavedati nosečnice, ki iz strahu pred pomanjkanjem jemljejo megadoze vitamina C, in sicer tega, da se jim lahko rodijo dojenčki z nenormalno visokimi potrebami po tem vitaminu⁽²⁾.

:: Vitamin B1 (tiamin)
Najdemo ga v polno zmletih žitih, kvasu, stročnicah, oreščkih, semenih, pistacijah, krompirju in zeleni zelenjavi⁽¹¹⁾⁽⁶⁾⁽¹²⁾. Omenjeno je že bilo, da uživanje izključno poliranega riža ali prosa, brez polnovrednih žitaric, lahko vodi do pomanjkanja tega vitamina⁽¹⁾. Tudi prekomerno uživanje kave in pravega čaja lahko, zaradi vsebnosti določenih snovi, uniči tiamin, a se to ne zgodi ob zmernem uživanju teh pijač⁽²⁾.

:: Vitamin B2 (riboflavin)
Najdemo ga v mleku in mlečnih izdelkih, žitih, otrobih, stročnicah, listnati zelenjavi, mandljih, suhem sadju, sezamovih semenih, brokoliju, špinači, gobah in kvasu⁽⁶⁾⁽¹¹⁾⁽²⁾⁽¹⁵⁾. Kuhanje ga ne uniči preveč, nasprotno pa velja za sončno svetlobo, ki ta vitamin uničuje⁽¹²⁾.

:: Vitamin B3 (pantotenska kislina)
Pantotenska kislina se nahaja v mleku, krompirju, žitih in citrusih⁽¹¹⁾.

:: Vitamin B5 (niacin, nikotinska kislina)
Niacin najdemo v žitih, otrobih, kvasu, arašidih, leči, čičeriki in obogatenih žitaricah⁽¹¹⁾⁽²⁾⁽¹²⁾. Ni vitamin v najožjem pomenu besede, kajti v telesu se lahko sintetizira iz aminokisline triptofana, zato lahko prehrana, ki temelji izključno na koruznih živilih, ki triptofana ne vsebujejo, povzroči pomanjkanje niacina⁽²⁾⁽¹³⁾⁽¹²⁾.

:: Vitamin B6 (piridoksin)
Najdemo ga v žitih, stročnicah, zeleni listnati zelenjavi, ostali zelenjavi, krompirju, sadju (banane, slive), rozinah, orehih in kvasu⁽²⁾⁽¹¹⁾. Pomanjkanje lahko povzročijo vnos večjih količin alkohola, oralni kontraceptivi, estrogeni in izoniazid⁽²⁾.

:: Vitamin B7 (biotin)
Biotin se nahaja v arašidih in čokoladi, nekaj pa ga, tako kot verjetno tudi pantotensko kislino, sintetizirajo bakterije v črevesju⁽²⁾⁽¹¹⁾. Surova jajca vsebujejo snov (avidin), ki ovira delovanje biotina, tako, da imajo uživalci surovih jajc lahko pomanjkanje tega vitamina⁽¹²⁾.

:: Folna kislina
To kislino, tako kot vitamin B12, še posebej potrebujejo noseče in doječe žene. Najdemo jo v pšeničnih kalčkih, pomarančnem soku, brokoliju, špinači, cvetači, špargljih, beluših, korenčkovem soku, müslijih, orehih, stročnicah, zeleni listnati zelenjavi, krompirju, citrusih, sončničnih semenih, dateljnih in kvasu⁽¹¹⁾⁽⁶⁾. Alkohol, antiepileptiki, oralni kontraceptivi in estrogeni vsi lahko manjšajo količino folata v telesu⁽²⁾.

Potrebe po folni kislini se v nosečnosti močno povečajo. Vedeti je treba, da se s kuhanjem hrane ta vitamin uničuje, z uživanjem mešane hrane z veliko surove zelenjave pa zadostimo potrebam organizma⁽¹⁾.

Ena od hujših posledic pomanjkanja folne kisline med nosečnostjo je lahko moteno zapiranje nevralne cevi embrija (zarodka), kar se lahko kaže z različnimi stopnjami okvar v področju lobanje in možganov ter v predelu hrbtenice (anencefalija, encefalokela, spina bifida raznih vrst). Zato je na mestu jemanje folne kisline v obliki tablet v času zanositve in v prvih treh mesecih nosečnosti. Dovolj je ena tableta z 0,4 mg folata na dan 118]. Če nosečnica že jemlje kakršenkoli farmacevtski preparat, ki vsebuje omenjeno količino folata, jemanje dodatnega folata v obliki tablet ni potrebno. V primeru, da je že kdaj rodila otroka z napako v razvoju nevralne cevi, se priporoča jemanje tablet s folatom v količin 4 mg na dan, prav tako v začetku nosečnosti in prvih treh mesecih le-te⁽¹¹⁸⁾.

:: Vitamin B12 (kobalamin)
Za ta vitamin velja, da se v večjih količinah nahaja le v živilih živalskega izvora. Za nosečnice vegetarijanke poleg vseh mlečnih proizvodov in obogatenih žitaric pridejo v poštev še: alge (spirulina), morske rastline (nori), margarina, kvas, fermentirani sojini produkti (tempeh, miso, shoyu, tamari), sojino mleko,arašidi, sezamova semena, pinjole, rjavi riž, sončnična semena, brazilski oreščki. Verjetno najpomembnejši vir za vegetarijanke so nadomestki vitamina B12 v farmacevtskih preparatih, mlečni izdelki in obogatene žitarice (glej spodaj).

Za pomanjkanje vitamina B12 je lahko odgovornih več faktorjev, pomembno pa je vedeti tole: če pride do pomanjkanja tega vitamina vsled bolezenskih sprememb, ki onemogočajo njegovo absorpcijo preko črevesne stene v kri, se lahko znaki pomanjkanja pokažejo že po treh letih. Če pa zaradi določenega načina prehranjevanja, kot je npr. vegetarijanstvo, človek vnaša v telo manjše količine vitamina B12, se lahko znaki pomanjkanja pokažejo ali pa ne šele mnogo kasneje.

Znaki pomanjkanja so hemopoetski (v zvezi z nastajanjem rdečih krvničk) in nevrološki⁽²⁾. Prvi se kažejo z znaki anemije (glavoboli, hitro bitje srca, bledica, zadihanost, hitra utrudljivost, zaspanost, sistolni šum nad srcem), slednji pa z mravljinčenjem v prstih in jeziku, izgubo občutka za vibracije in dotik na prstih in udih, lahko pa pride tudi do zmanjšanja moči v mišicah in nezmožnosti za hojo (paraplegija) ter razpoloženjskih motenj (razdražljivost, depresivne spremembe). Včasih pride do nevroloških sprememb brez predhodne anemije⁽¹²⁾.

Pomanjkanje vitamina B12 je tisto, kar največkrat vzbuja pomisleke pri vegetarijanskem načinu prehranjevanja. Normalen potek nosečnosti in razvoj ploda pri tistih nosečnicah, ki uživajo mleko in mlečne izdelke, z vitaminom B12 obogatene žitarice in njihove proizvode, vitaminske nadomestke (tablete, granule, pastile), obogatene sojine proizvode in vsa že omenjena živila kaže na to, da vegetarijanska prehrana v pravilnih kombinacijah zagotavlja tudi zadosten vnos vitamina B12.

Bakterije, ki sintetizirajo vitamin B12, lahko najdemo v zemlji in se jih uporablja za pridobivanje tega vitamina, ki ga proizvedejo v bakterijskih kulturah. Nato ga dodajajo žitaricam, sojinemu mleku in sojinim zrezkom, nekaterim vrstam kvasa in vitaminskim tabletam⁽¹⁶⁾⁽⁵²⁾. V človeškem blatu lahko najdemo znatne količine vitamina B12, vemo pa tudi, da so bakterije v ozkem⁽⁵³⁾ in širokem črevesu sposobne sintetizirati vitamin B12, vendar to ni dovolj, da bi se preprečilo pomanjkanje⁽⁵⁴⁾. Prav tako se ta vitamin ne absorbira iz širokega črevesa⁽¹⁷⁾⁽²²⁾. Študija, objavljena v ameriškem žurnalu za klinično prehrano⁽¹⁸⁾, je predstavila izsledke, ki so pokazali, da so plazemske koncentracije vitamina B12 znatno nižje v skupini ljudi, ki jedo meso, kot pa v skupini ljudi, ki so zraven tega jedli še obogatene žitarice in mleko. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da koncentracija vitamina B12 s starostjo pada pa tudi uživanje alkohola je obratno sorazmerno povezano s plazemskimi koncentracijami tega vitamina. So pa bili jasno prikazani protektivni učinki vitaminskih nadomestkov vitamina B12 v tabletah, z vitaminom B12 obogatenih žitaric in mlečnih izdelkov. Namreč tisti, ki so najmanj 4-krat na teden zaužili obogatene žitarice, a niso jemali nadomestkov, so imeli znatno višje koncentracije vitamina B12 v plazmi kot tisti, ki obogatenih žitaric niso uživali⁽¹⁸⁾. Tudi med preiskovanci, ki so jemali vitaminske nadomestke, je bilo manj tistih, za katere bi lahko rekli, da jim primanjkuje vitamina B12, kot pa med tistimi, ki teh nadomestkov niso jemali⁽¹⁸⁾.

Meso, perutnina in morska hrana so vsi bogati viri vitamina B12, a se za razliko od mlečnih izdelkov zaužijejo po kuhanju, le-to pa izpostavlja vitamin B12 možni degradaciji in izgubi, verjetno pa se vitamin B12 iz vitaminskih suplementov, obogatenih žitaric in mlečnih izdelkov bolj učinkovito absorbira v telo kot tisti iz mesa, perutnine in rib⁽¹⁸⁾. Jasno je, da je nezadosten vnos tega vitamina pomemben sovzročnik njegove manjše količine v telesu in tisti, ki ga najdemo v mesu, ki je njegov glavni vir, verjetno ni tako telesu razpoložljiv kot tisti v mlečnih izdelkih⁽¹⁸⁾⁽²¹⁾.

Miller in sodelavci (1991) so našli močnejšo povezavo med uživanjem mlečnih izdelkov in statusom vitamina B12 kot pa je tista med uživanjem drugih živil in količino vitamina B12 v telesu⁽¹⁹⁾⁽¹⁸⁾. V tej študiji je 51% odraslih vegetarijancev imelo takšne vrednosti vitamina B12 v krvni plazmi, ki so kazale na pomanjkanje. Koncentracije vitamina B12 pa so se znatno povišale, ko so preiskovanci vključili v svojo prehrano mlečne proizvode, ne pa jajc ali ribje hrane⁽¹⁹⁾⁽¹⁸⁾.

Dodatni faktorji, ki bi hipotetično lahko prispevali k slabemu statusu vitamina B12, še morajo biti raziskani⁽¹⁸⁾. Ti so: zdravila, ki znižujejo kislost želodčnega soka in se uporabljajo pri zdravljenju gastroezofagealne refluksne bolezni, gastritisa in želodčne oz. duodenalne razjede (H-2 antagonisti, blokatorji protonske črpalke), holestiramin (zdravljenje bolnikov s povišanimi vrednostmi holesterola v krvi), metformin (zdravljenje bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2), kolhicin (zdravljenje bolnikov s protinom - s kristali sečne kisline povzročenim artritisom), kloramfenikol in neomicin (antibiotika), infekcije z bakterijo Helicobacter pylori (vpletena v nastanek želodčnega in duodenalnega ulkusa) in bičkarjem Giardio lamblio (povzroča vnetje prebavil in žolčnika)⁽¹⁸⁾⁽²⁰⁾. Za pomanjkanje vitamina B12 so odgovorna tudi druga bolezenska stanja in situacije, a naj bo dovolj samo omemba le-teh: perniciozna anemija, odstranitev želodca, prirojeno pomanjkanje intrinzičnega faktorja, bolezni ozkega črevesa ali njegova resekcija, celiakija, razrast bakterij v črevesu in prirojeno pomanjkanje transkobalamina II⁽¹²⁾.

Velja še opozoriti, da ni priporočljivo zanašati se le na fermentirane sojine produkte (miso, tempeh, tamari, shoyu) kot na izključen vir vitamina B12, saj so analize pokazale, da ti proizvodi ne vsebujejo bistveno pomembnih količin vitamina B12 ⁽¹⁷⁾⁽⁵⁶⁾⁽²²⁾. Za algo spirulino in morsko rastlino nori so pred leti mislili, da vsebujeta znatne količine vitamina B12, a se je kasneje potrdilo, da so vsaj 80% izmerjenega, prej domnevnega pravega vitamina B12, predstavljale snovi, strukturno podobne vitaminu B12, a biološko neaktivne, t.i. analogi vitamina B12⁽¹⁷⁾⁽²¹⁾⁽²²⁾. Te analoge telo ne more uporabiti, lahko pa te snovi celo ovirajo absorpcijo pravega vitamina B12 in se vpletajo v njegov metabolizem, zaradi česar povzroče njegovo pomanjkanje v telesu⁽¹⁷⁾⁽²¹⁾⁽²²⁾.

Jemanje oralnih kontraceptivov, estrogenskih preparatov⁽²⁾ ter uživanje alkohola in kajenje⁽²⁰⁾ naj bi ovirali vstop vitamina B12 v telo in manjšali njegove telesne rezerve. K manjšanju količine vitamina B12 v jogurtu in mleku se po nekaterih podatkih pridružujeta tudi fermentacijski proces tekom proizvodnje jogurta in vretje mleka⁽¹⁷⁾⁽⁵²⁾. Trenutno prevladuje mnenje, da se na nobeno živilo rastlinskega izvora ne gre zanašati kot na siguren vir vitamina B12⁽¹⁷⁾, vzpodbudno pa je dejstvo, da Akademija ameriškega pediatričnega združenja za prehrano izjavlja, da je pomanjkanje vitamina B12, znanega kot kobalamin, čeprav resno in lahko vodi v nepopravljive poškodbe živčevja, redko najdeno med vegetarijanskimi otroci in odraslimi po vsem svetu⁽²¹⁾.

Vitamin B12 je torej kot zanesljiv vir v zadostnih količinah dosegljiv nosečnicam in nasploh vegetarijancem v vitaminskih nadomestkih (tablete, pastile, granula), z vitaminom B12 obogatenih žitaricah (koruznih kosmičih, muesliju) in mlečnih izdelkih⁽¹⁸⁾⁽¹⁹⁾. Kadar se uporabljajo zelenjavna živila, se priporoča uporaba tistih vrst, ki so bile pridelane na ekološki način⁽²¹⁾, čeprav bi bilo treba pojesti 23 skodelic organsko gojene špinače, da bi se zadovoljilo priporočenemu dnevnemu odmerku⁽⁵⁷⁾⁽⁵⁸⁾.

Seveda ni prav nič narobe, če se živila, za katera je bilo v sestavku povedano, da vsebujejo analoge vitamina B12, uporabljajo v prehrani, priporočljivo je le, da se zanesljivih virov vitamina B12 (mleka in mlečnih izdelkov, obogatenih žitaric in vitaminskih nadomestkov v tabletah) ne uživa hkrati z drugimi verjetnimi viri tega vitamina (sojini izdelki, spirulina, shiitaki), da se ne bi zmanjšala učinkovitost absorbcije pravega vitamina B12.

Katere prehrambene izdelke, ki so obogateni z vitaminom B12, lahko najdemo v Sloveniji? To so naslednje žitarice in müsliji: Kellogsov Optima, Kellogsov Choco Corn flakes, Kellogsov Corn flakes, Kellogsov Frosties, Venosta Corn flakes, Nestlov Chocapic, Nestlov Nesquick s kalcijem, Nestlov Cheerios s kalcijem, Nestlov Fitness, Nestlov Corn flakes, Kellogsov Choco crispies, Embijevi Koruzni kosmiči in Sparov Corn flakes. Od teh je prvih šest tistih, ki po deklaraciji sodeč ne vsebujejo nobenih aditivov. Nadalje so z vitaminom B12 obogateni še Podravkini proizvodi: Straciatella (riževi kosmiči s čokolado in vitamini - ne vsebuje glutena), Grisolino, Medolino in Rižolino. Določeni proizvodi kravjega mleka (predvsem tisti s 3,8% maščobe, ki so uvoženi) imajo dodan ta vitamin, na ta seznam pa se uvrščajo še razne mlečne formule in kašice z müsliji, ki so namenjene dojenčkom in odraščajočim otrokom.

Vitaminski nadomestki, ki vsebujejo vitamin B12 in jih najdemo v lekarnah, so: Vitanova za otroke in odrasle, Pikovit, Centravit, Multibionta, Femibion, Duovit, Calcia, ABC Plus (in drugi proizvodi od Natural Wealtha), Unicap T in Unicap M, B-complex, Sanatogen, Pikovit in Spirulina.

Preparat ABC Plus podjetja Natural Wealth ne vsebuje konzervansov, sladkorja, soli, glutena, umetnih barvil in okusov, vsebuje pa takšne količine vitaminov, mineralov in antioksidantov, ki zadostijo dnevnim potrebam organizma in ne prekoračujejo priporočenih dnevnih odmerkov.

Vnos tekočine
Tekočine primerne za pitje med nosečnostjo obsegajo vodo, nepravi čaj, sveže sadne in zelenjavne sokove in limonado. Bodoča mati naj bo pozorna na ravnovesje med vneseno in izločeno tekočino, da le-ta v telesu ne bi zastajala⁽1). Priporočljivo se je izogibati alkoholu, gaziranim pijačam in pijačam, ki vsebujejo stimulant kofein oz. tein (kava, pravi čaj, razne kole). Čeprav vsa umetna sladila, ki se jih v Veliki Britaniji dodaja pijači in hrani, naj ne bi bila rizična nikomur, vključno nosečnicam, pa se jim vseeno kaže izogniti, kajti prehajajo skozi posteljico in se zelo počasi eliminirajo iz plodovih tkiv⁽⁶⁾.

Dodatek
Okoli 50-60% dnevne energije naj dobi nosečnica iz ogljikovih hidratov, 25-30% iz maščob, 10-15% pa iz beljakovin⁽1). Normalen potek nosečnosti z normalnim porastom telesne teže ne zahteva točnega odmerjanja energetskih hranil, saj za pravilen vnos skrbi apetit nosečnice⁽¹⁾.

Kako se veča telesna teža v nosečnosti? V prvih dvanajstih tednih se praktično ne poveča, nato pa se povečuje takole: vključno s 13. do 17. tedna za 1,05 kg; vključno s 17. do 21. tedna za 1,3 kg; vključno z 21. do 25. tedna za 1,5 kg; vključno s 25. do 29. tedna za 1,9 kg; vključno z 29. do 33. tedna za 2 kg; vključno s 33. do 37. tedna za 2 kg; vključno s 37. do 40. tedna za 1,5 kg⁽¹¹⁾. Vidimo, da se nosečnica v devetih mesecih praviloma zredi za približno 10-11 kilogramov.

Energijske potrebe se v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti s prejšnjih 2300 kcal dvignejo še za dodatnih 250 kcal, vsekakor pa naj ne padejo pod 36 kcal/kg/dan⁽¹⁾.

Potrebe po beljakovinah se v prvem trimesečju nosečnosti dvignejo za 2 g/dan (pred nosečnostjo 48-52 g/dan), v drugem trimestru za 10 in v tretjem za 17 g/dan⁽¹⁾.

Potrebe po vitaminih so prav tako večje: po folni kislini 400-800 mikrogramov na dan (pred nosečnostjo 180 mikrogramov); po vitaminu B1 1,5 miligrama na dan (prej 1,1 mg); po vitaminu B2 1,5-1,9 miligrama na dan (prej 1,3 mg); po vitaminu B6 2,5 miligrama na dan (prej 1,6 mg); po vitaminu B12 2,2-4 mikrograma na dan (prej 2 mikrograma); po vitaminu C 70 miligramov na dan (prej 60 mg); po vitaminu K 65 mikrogramov na dan (prej od 55-65 mikrogramov); po niacinu 17 miligramov na dan (prej 15 mg); po vitaminu E 10 miligramov tokoferolnih ekvivalentov - TE na dan (prej 8 mikrogramov TE). Potrebe po vitaminu A so 5000-6000 I.U. mednarodnih enot na dan in po vitaminu D 10 mikrogramov (400 I.U.) na dan. Nosečnica v starostnem obdobju od 25 do 50 let potrebuje še približno enkrat toliko vitamina D, kot je omenjeno⁽¹⁾⁽¹¹⁾. Potrebe po mineralih v nosečnosti so takšne: za kalcij 1200 mg na dan (prej od 800 do 1200 mg); za fosfor 1200 mg na dan (prej od 800 do 1200 mg); za magnezij 320 mg na dan (prej od 280 do 300 mg); za železo 30 mg na dan (prej 15 mg); za cink 15 mg na dan (prej 12 mg); za jod 175 mikrogramov na dan (prej 150 mikrogramov); za selen 65 mikrogramov na dan (prej od 50 do 55 mikrogramov)⁽¹⁾.

Zaključek
Dejstvo je, da je vedno bilo veliko ljudi in velikih, starih narodov, ki so uživali izključno vegetarijansko prehrano in so živeli kvalitetno in dolgo življenje. Sedaj v svetu prevladuje tendenca naraščanja števila tistih, ki se prehranjujejo na vegetarijanski način. Ravno zaradi njih in bodočih generacij ne velja tiščati glavo v pesek in ponavljati stereotipne trditve o prepotrebnosti uživanja mesnih živil za normalno delovanje organizma. Če ljudem mesna prehrana ne bo odgovarjala, bodisi iz zdravstvenih bodisi iz moralnih ali duhovnih razlogov, je ne bodo jedli, pa če bo strokovna in obča javnost še tako vztrajala. Potrebno je sestaviti najboljši možen seznam vegetarijanskih živil, ki organizmu prav tako nudijo dobre možnosti za nemoteno delovanje in izsledki predstavljeni v tem sestavku potrjujejo dejstvo, da lahko dobijo vegetarijanci v vseh obdobjih življenja dovolj hranil skupaj z nekaterimi obogatenimi proizvodi. Razvoj se začne takrat, ko si upamo narediti korak naprej pa čeprav vemo, da bi lahko še naprej živeli na način, kot ga poznamo sedaj. Vsekakor pa je za kakršenkoli razvoj, tudi na področju vegetarijanstva, potrebna disciplina in doslednost, vendar brez pretiravanja, ki lahko resnično ogrozi zdravje.

Torej, za normalno delovanje potrebuje organizem, še posebej pa organizem nosečnice in razvijajočega se ploda, beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, vitamine, minerale, balastne snovi in vodo. Pomembno je, da nosečnica vegetarijanka vsak dan zaužije kombinacije živil iz vseh skupin (stročnice, žita, zelenjava, sadje, oreščki, semena, mleko in mlečni izdelki). Za optimalen vnos beljakovin oziroma esencialnih aminokislin je zelo pomembno kombiniranje raznovrstnih živil, ki vsebujejo veliko beljakovin, bodisi v enem obroku bodisi tekom dneva.

Vnos maščob, še posebej esencialnih maščobnih kislin, je izrednega pomena za normalen razvoj ploda in njegovega centralnega živčnega sistema. Za vegetarijanke, ki ne uživajo rib in jajc, je za vnos esencialnih maščobnih kislin še posebej pomembno laneno seme in njegovi proizvodi. Le-ti imajo najbolj optimalno razmerje med obema esencialnima maščobnima kislinama, kar pripomore k enakovredni izrabi obeh v procesu razvoja ploda. Poleg lanenega olja se priporoča tudi uživanje olivnega in sojinega olja, orehov, oliv, alg, semen bučnic, sezama in sončnic in drugih maščobnih živil, najboljše nerafiniranih, hladno stisnjenih in nehidrogeniranih. Za pečenje in cvrtje naj se uporablja olivno olje in ne laneno ali sojino. Slednja naj se zaužijeta toplotno neobdelana.Tudi mleko in mlečni izdelki nudijo ne samo maščobe, marveč tudi obilo beljakovin in kalcija. Paziti je potrebno na čim manjši vnos živil, ki vsebujejo hidrogenirane maščobe (nekatera olja, keksi, instant juhe,...) kajti te lahko motijo nastanek dolgoverižnih polinenasičenih maščobnih kislin, zelo važnih v razvoju možgan ploda, najbolj pa v zadnjem trimesečju nosečnosti. Mononenasičene maščobne kisline iz olivnega olja dajejo najmanj peroksidacijskih produktov, tudi manj kot kisline iz sojinega olja⁽113), zato je vnos olivnega olja s svojimi mononenasičenimi maščobnimi kislinami s stališča možnih kasnejših kardiovaskularnih zapletov kot kaže najmanj škodljiv. Zelo pomembno pa je s temi olji sočasno zaužita hrana z vitaminom E, saj lahko ta naravni antioksidant zmanjša nastanek škodljivih peroksidacijskih produktov.

Nosečnica naj večino ogljikovih hidratov vnese v telo v obliki žit (še posebej rjavega riža) in njihovih izdelkov, stročnic, sadja in krompirja. Izogiba naj se energetsko bogatih, vendar manjvrednih živil kot so slaščice in industrijski sokovi. Kuhinjski sladkor naj uporablja v zmernih količinah. Zelenjava, sadje in žita vsebujejo obilo balastnih snovi, ki uravnavajo prebavo in delujejo proti zaprtju.

Minerali so zastopani v praktično vseh vrstah povrtnine in sadja, bodisi svežega ali suhega, oreščkih, semenih in žitu. Najdemo jih tudi v mleku in mlečnih izdelkih ter stročnicah in algah.

Vitamine najdemo v vseh vrstah zelenjave, sadja, citrusih (limone, grenivke,...), žitih, stročnicah, oreščkih in semenih, krompirju, rastlinskih oljih, obogatenih sojinih proizvodih, kvasu, algah, mleku in mlečnih izdelkih ter margarini. Za vnos vitamina B12 so zelo pomembne z njim obogatene žitarice (müsliji, koruzni kosmiči), mleko in mlečni izdelki ter farmacevtski vitaminski pripravki, ki vsebujejo vitamine v priporočenih dnevnih odmerkih. Nosečnica vegetarijanka ter doječa mati naj bi jemali od 2,0 do 2,6 mikrograma vitamina B12 iz farmacevtskih pripravkov na dan⁽¹¹⁴⁾⁽¹¹⁵⁾, kajti za vnos vitamina B12 se ni priporočljivo zanašati le na sojine proizvode in alge - glej zgoraj. Tudi vitamin D naj noseče vegetarijanke ter doječe matere, še posebej tiste, ki se bolj zadržujejo v zaprtih prostorih, vnesejo v telo s farmacevtskimi pripravki, in sicer 400 I.U. na dan (114,115), vsak dan pa je dobro gibati na svežem zraku in soncu; s slednjim namreč zelo pomagamo organizmu pri sintezi vitamina D⁽¹⁾⁽²⁾⁽⁴⁶⁾⁽¹¹⁰⁾. Vitamin A naj bo vnesen v priporočenih dnevnih odmerkih, saj lahko prevelika količina povzroči hude razvojne anomalije ploda.

Nosečnica naj ima okoli pet dnevnih obrokov, manjših po količini. Vsak obrok naj vsebuje različne vrste živil (npr. če ste imeli za kosilo kombinacijo pšeničnega živila s stročnico, krompirjem in zelenjavo, naj nasledni obrok vsebuje drugo kombinacijo stročnic, žitaric in zelenjave), ki jim dodajte tudi oreščke in semena. Na jedilnik se naj vsakodnevno uvrsti pestra in raznovrstna kuhana in surova zelenjava ter sadje, sveže in suho. Surovo zelenjavo je potrebno pred tem dobro oprati, kajti le na ta način se nosečnica izogne vnosu za plod nevarne praživali Toksoplazme gondii.

Na zelenjavne priloge, vegetarijanske zrezke, sadne in zelenjavne solate si polijte npr. limonin sok, ki vsebuje veliko vitamina C in bo olajšal vstop železa v organizem. Za dober vnos železa v telo so prav tako dobre kombinacije tofuja in brokolija ter graha in paradižnikove omake⁽⁴⁶⁾. Za jemanje kakršnihkoli farmacevtskih nadomestkov mineralov se posvetujte z zdravnikom. Če jih jemljete (kalcij, železo), jih je dobro vzeti nekaj ur pred ali po večjem obedu, da ne bi prišlo do motenj absorpcije mineralov iz zaužite hrane. Čeprav fitati, ki jih najdemo tudi v soji, motijo absorpcijo kalcija v telo, pa ima sojin kalcij veliko biorazpoložljivost (dobro vstopa v telo). Zelenjava naj se ne prekuhava, kajti tako se uničijo znatne količine vitamina C in folne kisline, zmanjša pa se tudi količina drugih vitaminov.

Priporočljivo si je poiskati kuharsko knjigo za pripravo vegetarijanske prehrane, ki le v uravnoteženi in pestri obliki, ki jo dosežemo s kombiniranjem večih vrst živil pri enem obroku in čez cel dan (žita in njihovi obogateni proizvodi, stročnice, vsa zelenjava in sadje, oreščki, semena, mleko in mlečni izdelki, sojini proizvodi) ponuja organizmu tisto, kar le-to potrebuje. Dobro planirane vegetarijanske diete so primerne za vsa razdobja življenja, vključno z nosečnostjo in obdobjem dojenja⁽²³⁾⁽¹¹¹⁾ in zadostijo potrebam dojenčkov, otrok in adolescentov po hranilih in omogočijo normalno rast⁽¹¹²⁾.

Literatura

(Če ste prišli sem s klikom na katero od referenčnih povezav v članku, lahko za vrnitev na prvotno pozicijo uporabite brskalnikov gumb NAZAJ (BACK).)

Pokorn D. Prehrana nosečnice. In: Pajntar M. Novak - Antolič Ž. Nosečnost in vodenje poroda. Ljubljana, Cankarjeva založba, 1994; 108-14.

Devlin TM. (ed.) Textbook of biochemistry with clinical correlations. New York, Wiley - Liss, 1997; 189-96; 253; 361-443; 1087-1135.

Vegetarian Society - Information Sheet Pregnancy. In: http://www.vegsoc.org/info/preg.html

Makovec T. (ed.) Biokemija I - Navodila za vaje. Ljubljana, Medicinska fakulteta v Ljubljani, 1992; 115-18.

Vegetarian Society - Information Sheet Iron. In: http://www.vegsoc.org/info/iron.html

Elliot R. Rose Elliot's Mother and Baby Guide - Part one: How to have a happy, healthy vegetarian or vegan pregnancy. In: http://www.viva.org.uk/Viva!Guides/baby1.html

Vegetarian Society - Information Sheet Calcium. In: http://www.vegsoc.org/info/calcium.html

Hallberg L. Bioavailability of dietary iron in man. Ann Rev Nutr 1981; 1 : 123-147.

Anderson BM. Gibson RS. Sabry JH. The iron and zinc status of long-term vegetarian women. Am J Clin Nutr 1981; 34 : 1042-1048.

Draper A. Wheeler E. The diet and food choice of vegetarians in Greater London. Centre Of Human Nutrition 1989.

Pokorn D. S prehrano do zdravja. Ljubljana, EWO, 1996: 49-78; 206.

Clark ML. Nutrition. In: Kumar PJ. Clark ML. (ed.) Clinical medicine, 4th ed.. London, W.B. Saunders, 1998; 189-206; 364-68.

Guyton AC. Hall JE. Textbook of medical physiology. Philadelphia, W.B.Saunders, 1996; 855-901.

Villa-Elizaga I. Gost JI. Navarro I. Incorporation of new trace elements into the infant formulas. In: Ghraf R. Falkner F. Kleinman R. Koletzko B. Moran J. (eds.) New perspectives in infant nutrition - International Symposium. Madrid, Ergon, 1994; 185-195.

Vegetarian Society - Information Sheet Vegan nutrition. In: http://www.vegsoc.org/info/vegan-nutrition.html

Klaper M. Nutrition for optimum health. In: http://www.vegsource.com/klaper/optimum.htm

Vegetarian Society - Information Sheet Vitamin B12. In: http://www.vegsoc.org/info/b12.html

Tucker KL. Rich S. Rosenberg I. Jacques P. Dallal G. Wilson PWF and Selhub J. Plasma vitamin B12 concentrations relate to intake sourse in the Framingham offspring study. Am J Clin Nutr 2000; 71: 614s-620s.

Miller DR. Specter BL. Ho ML. Norman EJ. Vitamin B-12 status in a macrobiotic community. Am J Clin Nutr 1991; 53: 524-29.

Nelson R. ehow to best absorb vitamin B12 supplements. In: http://www.ehow.com/

Attwood CR. Vitamin B12 - Should you worry? In: http://www.vegsource.com/attwood/vitB-12.htm

Herbert V. Vitamin B12: plant sources, requirements, and assay. Am J Clin Nutr 1988; 48: 852-858.

Ella H Haddad Joan Sabate and Crystal G Whitten Vegetarian food guide pyramid: a conceptual framework. Am J Clin Nutr 1999; 70: 615s-619s.

Steinberg G. Seston WH. Howton DR., et al. Metabolism of essential fatty acids IV, Incorporation of linoleate into arachidonic acid. J Biol Chem 1956; 220 : 257-64.

Vegetarian Society - Information Sheet Fats & Cholesterol. In: http://www.vegsoc.org/info/fats.html

Giovannini M. Agostoni C. Trojan S. Recommendations for lipid intake during the first months of life. In: Ghraf R. Falkner F. Kleinman R. Koletzko B. Moran J. (eds.): New perspectives in infant nutrition - International Symposium. Madrid, Ergon, 1994; 227 - 235.

Ballabriga A. Which is the role of long chain polyunsaturated fatty acids in infant nutrition?. In: Ghraf R. Falkner F. Kleinman R. Koletzko B. Moran J. (eds.) New perspectives in infant nutrition - International Symposium. Madrid, Ergon, 1994; 237 -247.

Agostoni C. Riva E. Vegetable foods in weaning. J Internat Med Res 1992; 20 : 371-380.

Chan JK. Bruce VM. McDonald BE. Dietary alfa-linolenic acid is as effective as oleic and linoleic acid lowering blood cholesterol in normolipidemic men. Am J Clin Nutr 1991; 53 : 1230-4.

Hansen HS. Jensen B. Essential function of linoleic acid esterified in acylglucosylceramide and acylceramide in maintaining the epidermal water permeability barrier. Evidence from feeding studies with oleate, linoleate, arachidonate, columbinate and alfa-linolenate. Biochim Biophys Acta 1985; 834 : 357-363.

Bailey JM. Dunbar LM. Essential fatty acid requirements of cells in tissue culture. A review Exp Molecul Path 1973; 18 : 142-161.

Murphy MG. Dietary factors and membrane protein function. J Nutr Biochm 1990; 1 : 68-79.

Kohn G. Sawatzki G. Van Biervliet JP. Rosseneu M. Dietetic effects on the essential fatty acid status of term infants after birth. In: Ghraf R. Falkner F. Kleinman R. Koletzko B. Moran J. (eds.) New perspectives in infant nutrition - International Symposium. Madrid, Ergon, 1994; 249-258.

Naismith DJ. Kwashiorkor in western Nigeria: a study of traditional weaning foods, with particular reference to energy and linoleic acid. Br J Nutr 1973; 30 : 567-576.

Wolff JA. Margolis S. Bujdose-Wolff, et al. Plasma and red blood cell fatty acid composition in children with protein caloric malnutrition. Pediatr Res 1984; 18 : 162-167.

Sardesai VM. The essential fatty acids. Nutr Clin Pract 1992; 7 : 179-186.

Sanjurjo P. Perteagudo L. Matorras R. Rodriguez-Alarcon J. W 3 fatty acid consumption during pregnancy and fetus / maternal levels. In: Ghraf R. Falkner F. Kleinman R. Koletzko B. Moran J. (eds.) New perspectives in infant nutrition - International Symposium. Madrid, Ergon, 1994; 213-225.

Crawford MA. Hassam AG. Stevens PA. Essential fatty acid requirements in pregnancy and lactation with special reference to brain development. In: Holman RT. (ed.): Progress in lipid research. Pergamon press LTD. Oxford. England, 1983, pp 31-40.

Clandinin MT. Chappell JE. Leong S., et al. Interuterine fatty acid accretion rates in human brain: implications for fatty acid requirements. Early Hum Dev 1980; 4 : 121-120.

Weaver MC. Proulx WR. Heaney R. Choices for achieving adequate dietary calcium with a vegetarian diet. Am J Clin Nutr 1999; 70 : 543s-548s.

Barger-Lux MJ. Heaney RP. Packard PT. Lappe JM. Recker RR. Nutritional correlates of low calcium intake. Clin Appl Nutr 1992; 2 : 39-44.

Reed Mangels Calcium in the vegan diet. In: http://www.vrg.org/nutrition/calcium.htm

Latta D. Liebman M. Iron and zinc status of vegetarian and non-vegetarian males. Nutr Rep Int 1984; 30 : 141-149.

Helman AD. Darnton-Hill I. Vitamin and iron status in new vegetarians. Am J Clin Nutr 1987; 45 : 785-789.

Gleerup A. Rossander Hulthen L. Gramatkovski E., et al. Iron absorbtion from the whole diet: comparison of the effect of two different distributions of daily calcium intake. Am J Clin Nutr 1995; 61 : 97-104.

Specker BL. Valanis B. Hertzberg V., et al. Sunshine exposure and serum 25-hydroxyvitamin D concentrations in exclusively breastfed infants. J Pediatr 1985; 107 : 372-376.

Reed Mangels Vegan nutrition in pregnancy and lactation. In: http://www.vrg.org/nutrition/veganpregnancy.htm

Solomons NW. Competitive interaction of iron and zinc in the diet: Consequences for human nutrition. J Nutr 1986; 116 : 927-935.

Hambidge KM. Krebs NF. Sibley L., et al. Acute effects of iron therapy on zinc status during pregnancy. Obstet Gynecol 1987; 4 : 593-596.

Dawson EB. Alberts J. McGanity WJ. Serum zinc changes due to iron supplementation in teenage pregnancy. Am J Clin Nutr 1989; 50: 848-52.

Reed Mangels Kavanagh-Prochaska K. Vegan nutrition in pregnancy and childhood. In: http://www.vrg.org/nutrition/pregnancy.htm

Reed Mangels Vitamin B12 in the vegan diet. In: http://www.vrg.org/nutrition/b12.htm

Albert MJ. Mathan VI. Baker SJ. Vitamin B12 synthesis by human small intestinal bacteria. Nature 1980; 283 : 781-782.

Callender ST. Spray GH. Latent pernicious anemia. Br J Haematol 1962; 8 : 230-240.

Kondo H. Binder MJ. Kohhouse JF., et al. Presence and formation of cobalamin analogues in multivitamin-mineral pills. J Clin Invest 1982; 70 : 889-898.

Specker BL. Miller D. Norman EJ., et al. Increased urinary methylmalonic acid excretion in breast-fed infants of vegetarian mothers and identification of an acceptable dietary source of vitamin B12. Am J Clin Nutr 1987; 47 : 89-92.

Mozafar A. Is there vitamin B12 in plants or not? A plant nutritionist's view. Vegetarian nutrition: An international Journal 1997; 1/2 : 50-52.

Mozafar A. Enrichment of some B-vitamin in plants with application of organic fertilizers. Plant and Soil 1994; 167 : 305-11.

Institute of Medicine Subcommittee on Nutritional Status and Weight Gain During Pregnancy: Nutrition during pregnancy. Washington, DC: National Academy Press, 1990.

Emken EA. Trans fatty acids and coronary heart disease risk: physiochemical properties, intake, and metabolism. Am J Clin Nutr 1995; 62 : 659s-69s.

Hornstra G. Essential fatty acids in mothers and their neonates. Am J Clin Nutr 2000; 71 : 1262s-1269s.

Sugano M. Ikeda I. Metabolic interactions between essential and trans-fatty acids. Curr Opin Lipidol 1996; 7 : 38-42.

Innis SM. Essential fatty acids in growth and development. Prog Lipid Res 1991; 30 : 39-103.

Carlson S. LCPUFA and functional development of preterm and term infants. In: Bindels JG. Goedhart AC. Visser HKA (eds.) Recent developments in infant nutrition. Dordrecht, Netherlands: Kluwer Academic Publishers, 1996 : 218-24.

Uauy R. Peirano P. Hoffman D. Mena P. Birch DG. Birch EE. Role of essential fatty acids in the function of the developing nervous system. Lipids 1996; 31 : 167-76.

Makrides M. Gibson RA. Defining the LCPUFA requirement of term infant nutrition. Dordrecht, Netherlands: Kluwer Academic Publishers 1996 : 202-11.

Al MDM. Van Houwelingen AC. Hornstra G. Relation between birth order and the maternal and neonatal docosahexaenoic acid status. Eur J Clin Nutr 1997; 51 : 548-53.

Mensink RP. Temme EHM. Hornstra G. Dietary saturated and trans fatty acids and lipoprotein metabolism. Ann Med 1994; 26 : 461-4.

Barker DJP. Mothers, babies and disease in later life. London: BMJ Books, 1994.

Emken EA. Adlof RO. Gulley RM. Dietary linoleic acid influences desaturation and acylation of deuterium-labelled linoleic and linolenic acids in young adult males. Biochim Biophys Acta 1994; 1213 : 277-88.

Al MDM. Van Houwelingen AC. Badart-Smook A. Hornstra G. Some aspects of neonatal essential fatty acid status are altered by linoleic acid supplementation of women during pregnancy. J Nutr 1995; 125 : 2822-30.

Connor WE. Importance of n-3 fatty acids in health and disease. Am J Clin Nutr 2000; 71 : 171s-175s.

Al MDM. Van Houwelingen AC. Hornstra G. Long chain polyunsaturated fatty acids, pregnancy and pregnancy outcome. Am J Clin Nutr 2000; 71 : 285s-291s.

Clandinin MT. Chappell JE. Heim T. Swyer PR. Chance GW. Fatty acids accretion in fetal and neonatal liver: implications for fatty acid requirements. Early Hum Dev 1980; 5 : 1-6.

Martinez M. Tissue levels of polyunsaturated fatty acids during early human development. J Pediatr 1992; 120 : S129-38.

Fliesler SJ. Anderson RE. Chemistry and metabolism of lipids in the vertebrate retina. Prog Lipid Res 1983; 22 : 79-131.

Sastri PS. Lipids of nervous tissue: composition and metabolism. Prog Lipid Res 1985; 24 : 69-176.

Svennerholm L. Distribution and fatty acid composition of phosphoglycerides in normal human brain. J Lipid Res 1968; 9 : 570-9.

Simopoulos AP. Essential fatty acids in health and chronic disease. Am J Clin Nutr 1999; 70 : 560s-569s.

Simopoulos AP. Omega-3 fatty acids in health and disease and in growth and development. Am J Clin Nutr 1991; 54 : 438-463 (abstr.).

Dolecek TA. Epidemiological evidence of relationships between dietary polyunsaturated fatty acids and mortality in the Multiple Risk Factor Intervention Trial. Proc Soc Exp Biol Med 1992; 200 : 177-82.

Conquer JA. Holub BL. Supplementation with an algae source of docosahexaenoic acid increases (n-3) fatty acid status and alters selected risk factors for heart disease in vegetarian subjects. J Nutr 1996; 126 : 3032-9.

De Logeril M. Renaud S. Mamelle N., et al., Mediterranean alpha-linolenic acid-rich diet in secondary prevention of coronary heart disease. Lancet 1994; 343 : 1454-9.

Sugano M. Hirahara F. Polyunsaturated fatty acids in the food chain in Japan. Am J Clin Nutr 2000; 71 : 189-196.

Bhatty RS. Nutrient composition of whole flaxseed and flaxseed meal. In: Cunnane SC. Thompson LU., eds.: Flaxseed in human nutrition. Champaign, IL: AOSC Press, 1995: 22-42.

Chan JK. McDonald BE. Gerrard JM. Bruce VM. Weaver BJ. Holub BJ. Effect of dietary alpha-linolenic acid and its ratio to linoleic acid on plateled and plasma fatty acids and thrombogenesis. Lipids 1993; 28 : 811-7.

Allman MA. Pena MM. Peng D. Supplementation with flaxseed oil versus sunflowerseed oil in healthy young men consuming a low fat diet: effects on platelet composition and function. Eur J Clin Nutr 1995; 49 : 169-78.

Mantzioris E. James MJ. Gibson RA. Cleland LG. Dietary substitution with an alpha-linolenic acid rich-vegetable oil increases eicosapentaenoic acid concentrations in tissues. Am J Clin Nutr 1994; 59 : 1304-1309 (abstr.).

Hu FB. Stampfer MJ. Manson JE. Rimm EB. Wolk A. Colditz GA. Hennekens CH. Willet WC. Dietary intake of alpha-linolenic acid and risk of fatal ischemic heart disease among women. Am J Clin Nutr 1999; 69 : 890-897.

Owren PA. Coronary thrombosis. Its mechanisms and possible prevention by linolenic acid. Ann Intern Med 1965; 63 : 167-84.

Kang JX. Leaf A. Antiarrhytmic effects of polyunsaturated fatty acids: recent studies. Circulation 1996; 94 : 1774-80.

Kinsella JE. Effects of polyunsaturated fatty acids on factors related to cardiovascular disease. Am J Cardiol 1987; 60 : 23G-32G.

Nair SSD. Leitch JW. Falconer J. Garg ML. Prevention of cardiac arrhytmia By dietary (n-3) polyunsaturated fatty acids and their mechanism of action. J Nutr 1997; 127 : 383-93.

Renaud S. Nordoy A. "Small is beautiful ": alpha-linolenic acid and eicosapentaenoic acid in man. Lancet 1983; 1 : 1169 (letter).

Šuput D. Kamarić L. Prosti radikali. In: Izbrana poglavja iz patološke fiziologije, 8th ed. Ljubljana, Inštitut za patološko fiziologijo, 1996 : 36-7.

Hu FB. Stampfer MJ. Manson JE., et al. Dietary fat intake and risk of coronary heart disease in women. N Eng J Med 1997; 337 : 1491-9.

Ascherio A. Rimm EB. Giovannucci EL. Spiegelman D. Stampfer MJ. Willett WC. Dietary fat and risk of coronary heart disease in men: cohort follow up study in the United States. BMJ 1996; 313 : 84-90.

Pietinen P. Ascherio A. Korhonen P., et al. Intake of fatty acids and risk of coronary heart disease in a cohort of Finnish men: The alpha-tocopherol, Beta-carotene Cancer Prevention Study. Am J Epidemiol 1997; 145 : 876-87.

Willett WC. Stampfer MJ. Manson JE., et al. Trans-fatty acid intake in relation to risk of coronary heart disease among women. Lancet 1993; 341 : 581-5.

Mensink RPM. Katan MB. Effect of dietary trans fatty acids on high-density and low-density lipoprotein cholesterol levels in healthy subjects. N Engl J Med 1990; 323 : 439-45.

Kinsella JE. Bruckner G. Mai J. Shimp J. Metabolism of trans fatty acids with emphasis on the effects of trans, trans-octadecadienoate on lipid composition, essential fatty acid, and prostaglandins: an overview. Am J Clin Nutr 1981; 34 : 2307-18 (abstr.).

Sirtori CR. Gatti E. Tremoli E. Galli C. Gianfranceschini G. Colli S. Maderna P. Marangoni F. Perego P. Olive oil, corn oil, and n-3 fatty acids differently affect lipids, lipoproteins, platelets, and superoxide formation in type II hypercholesterolemia. Am J Clin Nutr 1992; 56 : 113-122.

Dutot G. Melin C. Assesment of lipid peroxidation during lipid infusion: influence of fatty acid composition of fat emulsion. Clin Nutr 1991; 10 : 50 (abstr.).

Coulston AM. The role of dietary fats in plant-based diets. Am J Clin Nutr 1999; 70 : 512s-515s.

Lichtenstein AH. Zock PL. Mensink RP. Dietary oils, serum lipoproteins, and coronary heart disease. Am J Clin Nutr 1995; 61 : 1368s-73s.

Holub BJ. Dietary fish oils containing eicosapentaenoic acid and the prevention of atherosclerosis and thrombosis. Can Med Assoc J 1988; 139 : 377.

Gapinski JP. Van Ruiswyk JV. Heudebert GR. Schectman GS. Preventing restenosis with fish-oils following coronary angioplasty. A meta-analysis. Arch Intern Med 1993; 153 : 1595.

Cunnane SC. Stitt PA. Gangoli S. Armstrong JK. Raised omega-3 fatty acid levels in pigs fed flax. Dept of Nutr Sci, Fac. of Med., Univ. of Toronto, Toronto, Ont. M5S 1A8, Canada. Canadian Journal of Animl Science 1990; 70 : 251-254.

Li D. Sinclair A. Wilson A. Nakkote S. Kelly F. Abedin L. Mann N. Turner A. Effect of dietary alpha-linolenic acid on thrombotic risk factors in vegetarian men. Am J Clin Nutr 1999; 69 : 872-882.

Holuck MF. Vitamin D and the bone health. J Nutr 1996; 126 : 1159s-1164s.

American Dietetic Association Vegetarian Diets - Position of ADA. J Am Diet Assoc 1997; 97 : 1317-1321.

Sanders TAB. Reddy S. Vegetarian diets and children. Am J Clin Nutr 1994; 59 : 1176S-1181S.

Goulet O. De Potter S. Antebi H. Driss F. Colomb V. Bereziat G. Alcindor LG. Corriol O. Le Brun A. Dutot G. Forget D. Perennec V. Ricour C. Long-term efficacy and safety of a new olive oil-based intravenous fat emulsion in pediatric patients: a double-blind randomized study. Am J Clin Nutr 1999; 70 : 338-345.

Food and nutrition board, Institute of Medicine Nutrition during pregnancy. Washington, DC: National Academy Press; 1991.

Food and nutrition board, Institute of Medicine Nutrition during lactation. Washington, DC: National Academy Press; 1991.

Pavlin R. Šuput D. Ateroskleroza. In: Izbrana poglavja iz patološke fiziologije, 8th ed. Ljubljana, Inštitut za patološko fiziologijo, 1996 : 229- 244.

Gutcher GL. Lax AA. Farrell PM. Tocopherol isomers in intravenous lipid emulsions and resultant plasma concentrations. JPEN J Parenter Enteral Nutr 1984; 8 : 269-73.

Završnik S. Novak - Antolič Z. Dodajanje folne kisline preprečuje napake v zapiranju nevralne cevi. Stanje v Sloveniji. In: Prezgodnji porod in nedonošenček - VIII. Novakovi dnevi, Ljubljana, Združenje za perinatalno medicino, 2001 : 177-184.

[Članek je bil odprt 26410-krat]

>> Povej prijatelju za to stran! <<


	Povzetek
	Namen pričujočega sestavka je povzeti znanstvena dognanja zadnjih dvajsetih let, ki neposredno zadevajo vegetarijanski način življenja in na ta način s te tematike pregnati senco dvomov, v preteklosti grajeno predvsem na podlagi neupravičenih strahov in nikoli do konca preverjenih dejstev in alternativnih možnosti. Dobro planirane vegetarijanske diete so primerne za vsa razdobja življenja, vključno z nosečnostjo in obdobjem dojenja in zadostijo potrebam dojenčkov, otrok in adolescentov po hranilih in omogočijo normalno rast. Naj bo tako na postavljen naslov "Vegetarijanstvo v nosečnosti: da ali ne?" dovoljen glede na vprašanje nedosleden odgovor: "Zakaj pa ne?"


	Kazalo
	Uvod Čas pred nosečnostjo Nosečnost Vnos beljakovin Vnos maščob Vnos ogljikovih hidratov Vnos mineralov Vnos vitaminov Vnos tekočine Dodatek Zaključek Literatura


		(c) Copyright 1997-2008. Vse pravice pridržane.